Fran Erjavec

(Ljubljana, 1834 – Gorica, 1887)

Fran Erjavec se je že v otroških letih zanimal za naravo in v domači mlaki raziskoval življenje. Kasneje je kot gimnazijec pomagal zbirati material naravoslovcema Ferdinandu Schmidtu in Karlu Dežmanu za njuno znanstveno delo. Na Dunaju je končal študij kemije in prirodopisja (biologije) ter tam eno leto služboval (1859). Kot profesor je kasneje delal v Zagrebu (1860 – 1871) in nato v Gorici, kjer je tudi umrl (Gosar in Petkovšek, 1982, Kryštufek in Flajšman, 2007).

Portret Frana Erjavca (arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije)

Erjavca dandanes poznamo predvsem kot pisatelja, vendar se je ukvarjal tudi z raziskovanjem polžev (malakologija) (Gosar in Petkovšek, 1982; Kryštufek in Flajšman, 2007). Svoje ugotovitve je objavil v razpravi Die malakologischen Verhältnisse der gefürsteten Grafschaft Görz im österreichischen Küstenlande (1887), v Radu Jugoslovanske akademije je objavil razpravo Slavonija v malakologičkom pogledu (1875), v berlinskem časopisu Nachrichten der Deutschen Malakologische Gesellschaft (1885) je objavil razpravo Ein Molluskenfeind (Gosar in Petkovšek, 1982). Po njem se imenuje veliko vrst polžev in rod zaklepnice (Erjavecia) (Gosar in Petkovšek, 1982).
Najpomembnejša so Erjavčeva naravoslovna dela: 5 zvezkov Domače in tuje živali v podobah (1868 – 1873), 3 zvezki Naše škodljive živali v podobi in besedi (1880-1882) ter spisi Mravlja, Rak in Žaba. Njegov jezik je poetičen in lahko berljiv, zato so ga radi prebirali, tako preprosti ljudje, kot izobraženci.

Žaba je naslov spisa, ki ga je Erjavec napisal še v gimnazijskih letih. (Foto: Mojca Jernejc Kodrič)

V petih zvezkih Domače in tuje živali v podobah je Fran Erjavec poljudno opisal ptice, sesalce, dvoživke in ribe, tako tiste, ki so jih bralci poznali iz domačih krajev, kot tudi tiste iz eksotičnih krajev. V drugem zvezku (1869) je takole opisal netopirja: »Prednja uda sta vsa predrugačena in nista prav nič podobna zadnjima, vse kosti so daljše in močnejše; posebno štirje prsti so neznansko dolgi in tanki, le palec je kratek in nosi močan zakrivljen krempelj. Med podaljšanimi štirimi prsti pa je razprežena tanka gola mrenica, kakor na dežniku tkanina med šibami.« (Foto: Alenka Petrinjak)

Za šolske potrebe je priredil naravoslovne knjige in učbenike npr. Prirodopis za nižje gimnazije in realke (Živalstvo po Pokornem, 1864) ter Somatologija po Woldřichu (1881) (Gosar in Petkovšek, 1982). Pisal je tudi potopise in povesti o ljudeh: Hudo brezno, Gozdarjev rejenec. Najboljši Erjavčev leposlovni spis je povest Ni vse zlato, kar se sveti. Leta 2006 je bila v Prirodoslovnem muzeju Slovenije na ogled istoimenska vitrina četrtletja, ki predstavlja svetleči mineral pirit.

Naslovnica Erjavčeve knjige Naše škodljive živali (arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije)

V knjižnici Prirodoslovnega muzeja Slovenije hranimo naslednja dela Frana Erjavca:

• Die malakologischen Verhältnisse der gefürsteten Grafschaft Görz im österreichischen Küstenlande. Görz: Mailing, 1877
• Frana Erjavca Zbrano delo. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1934-1939
• Naše škodljive živali v podobi in besedi. Celovec: Družba sv. Mohora, 1880-1882
• Domače in tuje živali v podobah. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995

Žiga (Sigismund) Zois
Franc Hochenwart
Franc Hladnik
Ferdinand Schmidt
Henrik Freyer
Andrej Fleischmann
Valentin Plemel
Karel Dežman
Simon Robič
Marko Lipold

Darwinovo leto - Društvo biologov Slovenije