na domačo stran

naj... predmeti

človeška ribica ali močeril

Proteus anguinus anguinus

Odkritje človeške ribice oz. močerila sega v začetke raziskovanja podzemlja. Ko je Janez Vajkard Valvasor 1689 v Slavi vojvodine Kranjske opisoval vrhniške »zmajeve mladiče« seveda ni niti slutil, da gre za novo vrsto, ki jo je šele pozneje, leta 1768, znanstveno opisal J.N. Laurenti in jo poimenoval Proteus anguinus.


Človeška ribica je s 25 do 30 cm največja jamska žival na svetu ter edini jamski vretenčar v Evropi. Je tipična jamska žival brez temnega kožnega barvila in brez oči. Pri ličinkah so oči še dobro vidne, pozneje pa pokrnijo in jih preraste koža. Na svetlobo ima občutljivo vse telo (dermatoptični čut), dobro sta razvita voh in okus, specifično je razvito notranje uho, posebnost so čutila za električno polje. Vloga dveh parov šibkih nog, daleč narazen, s po tremi prstki na sprednjem in po dvema prstkoma na zadnjem paru, je pri gibanju le pomožna. Diha z zunanjimi škrgami, ki so zaradi krvi, ki proseva skozi steno, živo rdeče barve. Ima tudi preprosta pljuča. Spola se po zunanjosti le malo razlikujeta.

Proteus anguinus anguinus

Proteus anguinus parkelj


V Sloveniji živita dve podvrsti: beli močeril (Proteus anguinus anguinus Laurenti 1768) in črni močeril (Proteus anguinus parkelj Sket & Arnzten 1994), ki je poznan samo z Belokrajnskega krasa. Od belega se črni močeril loči po več znakih. Ima pigmentirano kožo in dobro razvite oči, glava ima izbočeni stranici, gobec je krajši, prav tako noge in rep, trup pa je daljši kot pri belem.

naprej

Razstave Informacije
o muzeju
Osebje in oddelki Publikacije Juliana