Ustanovitelj
Nastanek
Juliana po letu 1945
Vrtnarji
Danes
Informacije
O knjigi

V Juliani uspeva okrog 500 različnih vrst rastlin. Večina je alpskih, zaradi nizke nadmorske višine pa je precej kraških in submediteranskih vrst. Več o njih si lahko preberete v vodniku Alpski botanični vrt Juliana v Trenti (1997). Tu bomo omenili le nekatere od njih.

Zoisova zvončica (Campanula zoysii) drobna in nežna raste iz gole skale. Njeni modri cvetovi so kaj nenavadni. Ustje venca ni odprto kot pri drugih vrstah iz rodu zvončic, ampak zoženo. Raste samo v Jugovzhodnih Apneniških Alpah in je prava hči slovenskih planin, kakor jo je imenoval botanik Viktor Petkovšek. To cvetico je botanik Karel Zois (1756-1799) našel v Bohinjskih Alpah in na Storžiču. Poslal jo je celovškemu botaniku F. X. Wulfnu, ki jo je poimenoval po najditelju: Prvo poznanje zelo redke rastline dolgujem slavnemu gospodu Karlu pl. Zoisu, ki se posveča ves botaniki, ki ji žrtvuje vso pozornost, trud in čas, pa gotovo ne malo denarja.
Že njena zunanja, morfološka zgradba nam pove, da je rastlina stara, da je relikt iz terciarja, eden naših najlepših in najznačilnejših starejših endemitov. Proti zahodu sega še v Karnijske Alpe, v Ziljske Alpe na Dobrač, na jugu pa do Trnovskega gozda. Zoisova zvončica bi bila lahko simbol naših, slovenskih Alp.

Zoisova zvončica krasi skalne razpoke, trate in grušč v osrednjih Karavankah pa porašča najlepši otrok naših gora, mala rumena Zoisova vijolica (Viola zoysii). Tako jo je navdušeno v strokovnem opisu imenoval njen boter Wulfen. Okrog leta 1785 jo je našel baron Karel Zois. Neznano rastlino je živo, še z zemljo, iz kranjskih Alp, ki meje na Koroško, Zois poslal v Celovec. Wulfen jo je poimenoval po najditelju in opisu dodal še ročno pobarvano risbo.

Z Juliano je najbolj tesno povezana znamenita Scabiosa trenta, trentarski grintavec, ki je postal simbol Kugyjevih mladostnih iskanj. To skrivnostno rastlino je v drugi polovici 18. stoletja našel Balthasar Hacquet (1739 ali 1740-1815), eden prvih naravoslovcev, ki so raziskovali našo floro. Opisal jo je v svojem delu Alpske kranjske rastline (Plantae alpinae Carniolicae) leta 1782 in zapisal, da raste v trentarskih gorah, dodal še risbo najdene rastline ter primerek nabral še za svoj herbarij.
Potem je trentarski grintavec skrivnostno izginil. Mnogi botaniki so ga zaman iskali. Skoraj sto let kasneje je tržaški botanik Muzio Tommasini opozoril mladega Kugyja na to še nerazrešeno uganko.
Drobna, sloka prikazen, nežna, srebrno lesketajoča se čaša, svetla, bela, cvetna obleka, vezena z zlatimi pestiči! To ni bila cvetka - bila je kraljična iz devete dežele. Obdana od vonja, neznanega in pravljičnega, je stala na starem, oblejenem pergamentu.
Ta podoba je Kugyja pripeljala v Trento, v kraljestvo Zlatoroga. Kasneje je žalostno zavzdihnil: Vse, kar imajo redkih cvetic, so mi poklonile te gore. Le one, ki sem jo iskal - ne. Zmagal pa je trezen, hladen razum učenjaka nad zasanjano dušo gorskega poeta.

Avstrijski botanik Anton Kerner trentarskega grintavca ni šel iskat v gore, ampak v Ljubljano, v zaprašeni herbarij Kranjskega deželnega muzeja, kjer je bil shranjen Hacquetov primerek. Ugotovil je, da je skrivnostna Scabiosa trenta čisto navadna bleda obloglavka ali beli čopek (Cephalaria leucantha), ki raste na kraških gmajnah in prisojnem skalovju v submediteranskem flornem območju. V Sloveniji so njena nahajališča znana s Socerba, Movraža in Sočerge. Trentarski grintavec je bil ostanek ali relikt iz toplejših medledenih dob, ko je submediteranska flora prodrla globoko v osrčje Alp. Ko pa so se podnebne razmere spremenile, je večina teh rastlin propadla, ohranile so se le na najbolj ugodnih rastiščih. Zato je mogoče, da je Hacquet našel zadnje primerke te vrste, njegovi nasledniki pa ne več, ker je medtem rastlina tu že izumrla. Beli čopek v Juliani cveti v septembru in oktobru, s svojimi bledo rumenimi glavičastimi socvetji poživlja že odcvetele gredice. Rastline, ki rastejo v Juliani, je že Albert Bois de Chesne vzgojil iz devinskih semen.
Scabiosa trenta...Kugyjevo srce se le tiho smehlja...V svoji zvestobi veruje vanjo, pa najsi bo nedosegljiva...

Na skali na Belvederu raste bleščeči prstnik ali triglavska roža (Potentilla nitida), blazinasta, srebrno dlakava rastlina. V Juliani vzcveti le tu pa tam, bledi cvetovi so le medel odsev živo rožnato rdečih kapljic Zlatorogove krvi, posutih po grušču pod najvišjimi vrhovi. Svojo združbo ima v subnivalnem pasu pod mejo večnega snega. V Julijcih je dokaj pogosta, v Karavankah raste na Vrtači in Kepi, v Kamniških Alpah pa na Grintovcu. V slovenski zavesti se je ukoreninila kot Zlatorogova roža. V svojem pohlepu je človek lovec streljal na belega gamsa z zlatimi rogovi, da bi se polastil njegovih zakladov. Iz drobnih kapljic je zrasla čudežna cvetica in njeni cvetovi in srebrni lističi so ozdravili Zlatoroga. V besu je lovca pahnil v prepad in uničil svoje vrtove. V tej bajki je poudarjena povezanost med človekom in naravo. Narava je človeku prijazna, če je človekov odnos do nje spoštljiv. Ko prekrši vsa pravila, se mu narava maščuje in hkrati najde še dovolj moči, da iz smrtnih kapelj krvi vzbudi v sebi novo življenje. Spregledati pa utegnemo belocvetno kobulnico z enkrat ali dvakrat pernato deljenimi listi, ki pa si jo je prav gotovo vredno ogledati.

Rebrinčevolistna hladnikovka ali hladnikija (Hladnikia pastinacifolia) je dobila ime po prvem botaniku slovenskega rodu in ustanovitelju Botaničnega vrta v Ljubljani Francu Hladniku (1773-1844), ki jo je leta 1819 našel na Čavnu, opisana pa je bila šele leta 1831 in poimenovana po najditelju. Je edini endemični rod slovenske flore, saj se od bližnjih vrst toliko razlikuje, da jo imamo za predstavnico samostojnega monotipičnega rodu. Visoka je 15 do 30 cm, pritlični listi so pernato deljeni, bleščeče zeleni, segmenti so jajčasti in nazobčani. Bele cvetove ima v kobulu. Glede rastišča ni izbirčna, saj raste tako na traviščih kot v skalnih razpokah. Uspeva v Trnovskem gozdu med Čavnom in Kucljem na južni ter Zelenim robom in Poldanovcem na severni strani. V Rdečem seznamu je kot starejši endemit uvrščena med redke vrste. V vrtu se je hladnikija razselila s svoje gredice in jo pogosto lahko vidimo, kako lepo raste ob številnih poteh.

Poleg vodnega korita se razvrščajo nizki, polegli grmički z vednozelenimi listi. Spomladi vzcveti Blagayev volčin (Daphne blagayana), njegovi bledo rumeni cvetovi opojno dišijo. Od slovenskih rastlin so o njem nedvomno največ pisali. 22. maja 1837 je eden od kmetov prinesel polhograjskemu grofu Rihardu Ursiniju Blagayu z Gore vejico rumenih jožefic. Tedanji kustos Kranjskega deželnega muzeja Henrik Freyer (1802-1866) je volčin opisal kot novo vrsto in jo po grofu imenoval Daphne blagayana. Zalo, bledo dafno je 14. maja 1838 prišel gledat saški kralj Friderik Avgust II., ki se je zanimal za botaniko bolj kot za vladarske posle. Povzpel se je na Goro nad Polhovim Gradcem. Jeseni istega leta je Blagay postavil edinstven spomenik, ki nas še zdaj spominja na visoki kraljevi obisk. Od tod tudi ime kraljeva roža. V tedanji Evropi je odkritje nove vrste med botaniki vzbudilo veliko zanimanje, saj skoraj dvajset let po njem ni bilo nobenih podatkov o novih nahajališčih. Šele pozneje so ugotovili, da je Blagayev volčin razširjen v suhih borovih gozdovih na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Črni gori, Albaniji, Makedoniji, Bolgariji in Grčiji ter v Karpatih. Je prava ilirsko-karpatska vrsta. Pred nekaj leti so najbolj severozahodno nahajališče odkrili v predgorju Karnijskih Alp v Italiji. V Sloveniji raste v dolini Trebuše, v Polhograjskih Dolomitih, ob spodnjem toku Savinje, na Kozjanskem in ob Kolpi.

Kranjski jeglič (Primula carniolica) ima škofovsko rdeče, rožnate cvetove in nežne, bleščeče zelene liste, ki niso moknato poprhnjeni kot pri avriklju. Poznala sta ga že naravoslovca I. A. Scopoli in F. X. Wulfen, vendar ga nista imela za novo vrsto. Opisal ga je šele dunajski botanik Jacquin. Njemu ga je poslal B. Hacquet, ki je napačno navedel, da raste v kranjskih Alpah, kar pa ne drži, saj ga v Alpah ni. Od vseh jegličev, ki rastejo v Sloveniji, je najbolj naš, saj ga zunaj meja naše države ne najdemo. Je eden od najlepših mlajših (progresivnih) endemitov, njegov areal je zelo ozek, raste v vlažnih in senčnih soteskah na severnem obrobju Dinarskega gorstva in južno od Ljubljane. Njegova najbolj znana nahajališča so v Trnovskem gozdu, v okolici Idrije, Trebuše in Cerkna, na Dolenjskem v bližini Ribnice in Sodražice, na Notranjskem pri Cerknici, v okolici Ljubljane v Iškem Vintgarju, Iški, borovniškem Peklu in na Zaplani. Na Gorenjskem pa raste v dolini Sovre nad Žirmi. Kranjski jeglič je zavarovan, v Rdečem seznamu pa je uvrščen med neogrožene rastline.

Na Jelenku pri Idriji in na severnih pobočjih Trnovskega gozda, kjer avrikelj in kranjski jeglič rasteta skupaj, so našli križance, ki so jih poimenovali dražestni ali idrijski jeglič (Primula x venusta).
Del vrta je Albert Bois de Chesne namenil rastlinam, ki so tujke na ozemlju Slovenije.
Skalnata strmina ob ograji, kjer rastejo skupaj kraške in alpske rastline, je živa slika, ki nam še enkrat pove, da v naravi ne moremo potegniti ostrih meja.

V barvah se lesketajoči visoki grebeni Prisanka, silni zatrepi Velike Dnine, stolpičasti zidovi Lepe Špice gledajo vanj. Pogled iz njega seže daleč po dolini navzgor in navzdol. Obkrožajo ga štrleče stene zlato rumeno sijoče gorske trate, visoki gozdovi, položeni kot kake orjaške blazine na strma pobočja, da vise globoko v modre soteske. Tako je, kot da bi se vsa presunljiva lepota Trente zbrala prav tukaj, da bi gorskemu vrtiču nudila primeren okvir. Naj dobre zvezde vselej bedijo nad njim.

Julius Kugy: Delo, glasba, gore