Naddružina Vespoidea
Ose
iz družin Scoliidae in Tiphiidae večinoma kopljejo po zemlji in
iščejo ličinke hroščev iz družine Scarabaeidae v njihovih
zemeljskih celicah. Ličinke skolij živijo kot zunanji zajedalci na
ohromljenih telesih svojih žrtev v njihovih celicah.
Mravljarice
(Mutillidae) so zajedalci čebel, grebač in drugih samotarskih os.
Njihove samice nimajo kril in na prvi pogled spominjajo na zelo kosmate
mravlje. Tudi krilate ose iz družine Sapygidae svoja jajčeca odlagajo v
gnezda čebel, in to znosk iz rodov Osmia
in Chelostoma, ki gnezdijo v rovih v
lesu.
Mravlje
(Formicidae) so izredno uspešna skupina, saj jih najdemo skoraj v vseh
kopenskih življenjskih okoljih in ponekod tvorijo velik delež skupne teže živih
organizmov. Vzrok za njihovo uspešnost je družbeno življenje z delitvijo dela.
Medtem ko matice, ki ležejo jajčeca, ostajajo v varnem zavetju gnezda,
nekrilate delavke pretaknejo vsak kotiček v okolju, da bi skupnost
preskrbele z zalogami hrane.
Med
prave ose (Vespidae) uvrščamo tri skupine. To so poddružine os lončark,
medenih os in družbenih os. Daleč največ vrst obsega poddružina
lončark (Eumeninae), za katere je značilno, da gradijo svoja gnezda
iz ilovice in peska, ali pa gnezdijo v rovih v ilovnatih stenah ali v tleh. To
so samotarsko živeče ose črnih in rumenih barv. Nekatere vrste z
ilovico le prevlečejo stene najdenih votlinic, druge pa iz nje oblikujejo
vazam podobne celice, pritrjene na rastline. Medene ose (Masarinae) za hrano
svojemu potomstvu ne lovijo živali, temveč tako kot čebele na cvetovih
zbirajo pelod in medičino. Družbene ose (Vespinae) pa živijo v družinskih
skupnostih, ki jih vsako leto sproti zasnujejo mlade matice. Gnezda gradijo iz
papirja oziroma kartona, ki ga izdelujejo iz lesa, nastrganega s čeljustmi
in prežvečenega s slino.
Pripotne
ose ali stezičarke (Pompilidae) so neustrašni lovci, saj so njihov plen
pajki, ki so tudi sami nevarni plenilci. Za razvoj posamezne ličinke mora
zadoščati en sam primerek pajka, zato je ta pogosto večji od ose.
Pajka s čeljustmi zagrabijo za nogo in pičijo z želom, da ga
ohromijo. Običajno natančno zadenejo živčne ganglije, zato pajek
ostane hrom, a živ in se med razvojem osje ličinke ne pokvari. Nato ga
zakopljejo v podzemni rov ali skrijejo v kakšno votlinico in nanj odložijo
jajčece.
© Andrej Gogala 2007